Daša Ličen

V soboto zjutraj sem iz statičnega repertoarja moje omare izbrala par čevljev, ki so se tja umestili, ker pravzaprav niso namenjeni za (udobno) hojo, a želja je bila večja. Odpravila sem se na boleč sprehod po Izoli, ki se je pretvoril v zanimiv izlet v »deželo neenakih levičarjev«. Čevlje omenjam, ker so morda ti vzrok za mojo nejevoljo ob pogledu na sedeče udeležence, a pojdimo počasi…  Iz glave mi je ušlo, da se na ta dan v središču Izole odvija prireditev v spomin priključitve Primorske »matični« domovini, a so me na to spomnili mimoidoči gospodje, ki so nosili zastave in lične uniforme, ter mediji, ki so brenčali okoli dogajanja. Ura se je bližala dvanajsti in temperature so se mnogim na ljubo višale, a tega marsikdo ni pričakoval – le kako bi ob monsunski sezoni, ki spremlja letošnje poletje? Zdelo se mi je, da se je veselje ob višanju temperatur hitro razblinilo, saj je veliki gruči ljudi, ki je prireditev spremljala, postajalo (pre)vroče. Moje počutje je bilo nekje med nejevoljo, zaradi neprimerne obutve, in navdušenjem nad Primorsko, ki ga je spodbudil Sinji galeb otroškega zborčka. Ni me presenetilo le število, ampak tudi svečanost in obseg same prireditve, najbolj presenetljiva pa je bila delitev občinstva na prve in druge. Veličasten oder je od t. i. prvorazrednih imenitnežev ločevalo nekaj metrov praznine. Redki odlični posamezniki, vključno s Pahorjem in Kučanom, so bili posedeni in obdani z ograjo. Medtem pa so pahorci in kučanci prireditev v rdečih majicah, z zastavicami v roki ter z zvezdami okrašeni, prireditev spremljali za ograjo, ki jih je ločevala od sedečih petičnežev. Da pa smrtniki ne bi bili prikrajšani za nastope, so lahko pisano dogajanje na odru spremljali na platnu. Atmosfera je bila nabita s čustvi in koktajlom nasprotujočih si stališč, ljudje pa so namesto v smeri odra vzklikali in ploskali v smeri platna. Suknjiče in uniforme v prvih vrstah so med stoječimi nadomestile rdeče prepotene majice. Nekaj jih je nosilo celo partizanske uniforme ali vsaj titovke; precej bizarno je bilo kaj takega videti na dvajsetletnikih. Slednji so bili sicer redki; prevladovali so namreč stoječi starostniki. Zgolj v času moje kratke prisotnosti je morala reševalna služba intervenirati kar dvakrat. Še meni bi skoraj morali pomagati, saj sem imela na nogah vse več žuljev.

Bi morda lahko krivili demenco starostnikov za kolektivno pozabo pomena razrednega boja? Polarna postavitev zadeve je, skratka, izpadla popolnoma absurdno, če ne zaradi drugega pa vsaj zato, ker naj bi bilo obeležje navidezno izrazito levičarsko obarvano. »Skupaj v novo življenje« je slogan prireditve, a v njem beseda »skupaj« ne meri na vse, ampak zgolj na prvorazredne državljane ali »suknjičarje«, ki bodo morda začasno celo zaživeli novo življenje, zatorej Bog daj gospodarsko rast! Smrt fašizmu, svoboda kapitalu!

Prispevek Televizije Koper: https://www.youtube.com/watch?v=959usBc3IpA