Andreja Mihelič

Doma sem iz okolice Kočevja. Nekaj minut od vasi že vstopiš v gozd, kjer te lahko marsikdaj presenetijo njegovi prebivalci. Tja hodim na sprehod s svojim psom. Zelo jasno mi je, da psi ne morejo plezati po drevesih, zato me radovednost premaga in pogledam po deblu in vejah smreke. In jo vidim. Veverico. Ta tiha bitja sem večkrat opazila. Nato so tu še zajci za katerimi se zapodi moj štirinožni varnostnik. Poleg tega večkrat srečam košute in kakšnega jelena. Tudi tem moj kuža rad sledi. In ker je mojemu psu ime Grof misli, da ima enake pravice kot vsak s tem naslovom. Da lahko gre po svoje kadarkoli želi. A je potem okregan in ponovno divjanje preloži za 15 minut.

Zgoraj navedenih živali me ni niti malo strah. Toda tu so druge potencialno nevarne. Najprej divji prašiči, ki se mi zdijo čisto brez pameti in me je zelo strah da se bodo pognali iz nizkega grmičevja, kjer se radi skrivajo, in me preganjali do onemoglosti. Moja domišljija je včasih preveč bujna in preveč resnična. Naslednja žival je volk. Enkrat sem že srečala tri. Bilo je od daleč in na robu gozda, tako da od takrat skoraj en teden nisem šla na sprehod. Mogoče so me čakali tam. Vem, da niso bili psi, ker sem spraševala okoli ali je komu pobegnil trop psov in odgovor je bil ne. Po nekaj dneh me je prijateljica prepričala, da naj ne bi bilo zabeleženih nobenih napadov volkov na človeka. To me je malo pomirilo.

Kaj pa medved? Glede na to da prihajam s Kočevskega, je velika verjetnost, da srečam katerega glede na populacijo medvedov pri nas. Pred pol leta sem še vsakemu odgovorila, da medveda vseeno težko srečaš, ker jaz še nisem nobenega v mojih več kot 20. letih. Toda pred kratkim sem medveda srečala kar dvakrat. Prvič, ko sem šla na mini pohod na okoliški Mestni vrh, a sem spremenila smer in se odpravila na Livoldski vrh, ki je bolj divje poraščen in z manj obiskovalci. Seveda nisem bila sam, z mano je bila soseda. Poti navzgor sva se držali tiste, ki je označena. Pot navzdol pa je bila na pamet. Približno veš kje je vas in hodiš po gozdu v tisto smer. To počneva večkrat, a sva prvič za seboj zaslišali bežanje. Ko sva se obrnili pa je približno 10 korakov stran od naju bežal mali medvedk. Bil je zelo prikupen. Bil je majhen, kar je pomenilo, da je mama nekje zelo blizu. Začeli sva se glasno pogovarjati in po zelo strmem hribu hitro spuščati. Na srečo ni nihče prihlačal za nama. Od tega srečanja si nisem opomogla kar nekaj časa. Bila sem zelo vesela, da sem končno videla medveda, ampak scenarij srečanja z mamo je bil zelo grozen. Dobro, da se ni zgodil.

Drugič sem medveda srečala maja, ko sem šla na sprehod z Grofom. Ura je bila okli ena popoldne. Glede na vreme in uro si nisem mogla predstavljati, da bo kakšna žival postopala po gozdu, ampak bo le počivala v neki hladni senci. Toda po pol ure hoje globoko v gozd, sem v dolini zaslišala šum. Ta šum pa je povzročal medved. Koliko je bil velik ne vem, ker je bil kar precej daleč. Toda po opisu so mi povedali, da bi bil lahko star približno dve ali tri leta. V tem času medvedka navadno zapusti mladiče, ki potem tavajo.

Kaj se naredi če bi bil kateri od teh medvedov bližje in večji? Zavod za gozdove Slovenije je objavil nekaj nasvetov:
• pes mora biti na povodcu, odsvetujejo sprehode v gozd spomladi na območjih življenjskega območja rjavega medveda (Kočevska, Notranjska, Krimsko-Mokrško pogorje, Slavnik, Vremščica, Trnovski gozd, Nanos, Hrušica …);
• če je območje slabo pregledno moramo biti glasni, a kričati ni potrebno (brcaje kamenja, tolčenje s palico ob drevesa, …);
• če medveda opazimo se umaknimo v smeri prihoda; če medved prihaja v našo smer ga opozorimo nase;
• če se z medvedom srečamo zelo blizu (tudi medvedke z mladiči), ostanemo čim bolj mirni, ne delajmo hitrih gibov ali krikov; počasi se ritensko umaknimo;
• če bi se medved zapodil proti nam, se ulezimo na tla ali obstanimo (lažni napad, navadno ni fizičnega stika);
• učinkovito je razpršilo proti medvedom (»bear spray«);
• ne tecimo, saj s tem povečamo možnost napada;
• ne zadržujemo se v bližini trupel poginjenih divjih živali ali drugih organskih ostankov;
• v okolici svojega domovanja ne sme biti dostopnih organskih virov hrane za medvede (klavniški odpadki, smetnjaki, nezavarovani čebelnjaki in komposti);
• nikoli se ne približujmo medvedjim mladičem;
• med oktobrom in majem se ne približujemo medvedjim brlogom;
• ne ponujajmo medvedom hrane (Gozd in gozdarstvo, Gozdovi so naše bogastvo 2012-2014).

Sama kršim že takoj prvo točko, saj imam psa spuščenega in navadno hodi nekaj metrov pred menoj. Pa še živim na Kočevskem, kjer sprehode v dveh mesecih odsvetujejo, toda sama sem navajena izkoristiti lepo vreme in se sprehajati po gozdu ne glede na letni čas. Gozd se je sedaj v spomladanskem času začel zelo hitro zaraščati in gozdne ceste pred seboj ne vidim več tako daleč kot v zimskem, ko je cesta bolj pregledna. In navadno hodim sama, tako da ne morem biti ravno glasna, le kadar kaj rečem psu. Navadno pa sem tiho. In cesta je čista tako, da nimam kaj brcati, za to da bi pa pobrala palico sem pa že malo lena.

Glede zadnje točke sem našla posnetek na portalu YouTube, kjer dve osebi ponujata medvedu hrano in ga kličeta k sebi. Nekateri, ki komentirajo posnetek, se takemu dejanju postavijo po robu in ga kritizirajo. Takšen medved se resnično lahko približa naselju in povzroča težave. Potrebno bi ga bilo splašiti in tako poskrbeti, da se bo bal človeka. Povedali so mi, da medvedji mladič ob srečanju s človekom kasneje doživlja travme in se tako ne vrača k prometnim potem ali naseljem. Seveda lahko samo upam, da je to res.

Posnetek:

Posnetek malo za šalo in malo za res:

Rada se sprehajam v naravi, najrajši po gozdu, zato sem se tudi odločila pisati o srečanju z medvedom. Narava je tudi antropološki koncept, ki ga antropologi in antropologije razumejo na različne načine. Narava je tako lahko notranja (človeška narava) ali zunanja (Descola in Pálsson 1996: 2). Pisci naravo povezujejo z družbo in kulturo, z miti, rituali, simboli, hrano … (Descola in Pálsson 1996: 2-3). Na kratko je zame gozd narava oziroma okolje, kamor se lahko umaknem od vsakdana.

Še nekaj povezav nedavnih člankov o srečanju z medvedom iz portala 24ur.com:
http://www.24ur.com/novice/slovenija/medveda-v-vasi-vascani-v-strahu.html
http://www.24ur.com/novice/slovenija/medvedko-povozil-vlak-mladicke-resili-in-jih-vrnili-v-naravo.html
http://www.24ur.com/novice/slovenija/pozor-medved-na-obisku.html
http://www.24ur.com/medvedek-brez-matere-odtaval-k-ljudem.html
http://www.24ur.com/novice/slovenija/medved-je-prehranski-oportunist-na-nas-ljudeh-pa-je-da-mu-ne-dajemo-priloznosti.html

Tudi na YouTube-u je kar nekaj posnetkov o pričevanjih o srečanju z medvedom:
http://www.youtube.com/watch?v=Hy2JRP6XFdE
http://www.youtube.com/watch?v=-29paOWTTk0
http://www.youtube.com/watch?v=onaR75Hcdoc
http://www.youtube.com/watch?v=UzRoyAanOiU

Najdemo tudi bolj poučne posnetke:
http://www.youtube.com/watch?v=ikFhfB9kX9A
http://www.youtube.com/watch?v=QWlyH4KEpIY&list=UUeeItGDK_JdtquCP3aN2GEA
http://www.youtube.com/watch?v=zlkX1bM_iYU&list=UUeeItGDK_JdtquCP3aN2GEA
http://www.youtube.com/watch?v=GqhMWjYbgNk&list=UUn6_KG6RzrvmZkXVb502pUQ

VIRI:

Gozd in gozdarstvo, Gozdovi so naše bogastvo
2012-2014 ‘Srečanje z medvedom.’ Spletni vir: , 10. 9. 2014.

Philippe Descola,Gísli Pálsson
1996 ‘Chapter 1: Introduction.’ V: Nature and Society: Anthropological Perspectives. Philippe Descola in Gísli Pálsson, ur. Str: 1-22. Spletni vir: , 10. 9. 2014.