Vanja Samec

Že za časa egiptovskih kraljev in rimskih aristokratov so »drugačne« pojmovali kot nekaj, kar si ne »zasluži« normalnega življenja. Do njih so se obnašali kot do domačih ljubljenčkov ali pa so jih na dvoru pojmovali kot dvorne norčke, ki so jim služili za zabavo. Sam izraz spaka (freak) označuje nekaj, kar lahko pojmujemo tudi kot izrodek narave in so ga kot takšnega v angleščini začeli uporabljati okoli leta 1847. V obdobju do leta 1914 so se “šovi spačkov” ekstremno razširili predvsem kot način izkoriščanja telesnih anomalij za ustvarjanje zaslužka.

Še prej, že v srednjeveški Evropi, so rojstva »spačkov« pogosto interpretirali kot nekakšen višji znak, kot pretečo nevarnost. Pozneje je to »nevarnost« zamenjalo neznansko zanimanje za iznakažena telesa. Pomen, ki so ga ljudje pripisovali tem telesom, je bil tako velik predvsem zato, ker ljudje tega po večini niso videli sami, ampak so o tem le brali.

Z razvojem železnice v Evropi okoli 1840 so »predstave spačkov« postale veliko bolj razširjene in prepoznavne. Zaradi večje mobilnosti niso bili več obsojeni le na lokalno okolje in na lokalna »abnormalna rojstva«, ampak so lahko pod svoje okrilje vzeli tudi ljudi iz bolj oddaljenih krajev in območij (tudi Amerika, Azija, Afrika …), kjer jim njihove anomalije niso bile tako poznane.

Čeprav so po letu 1895 pričakovali zaton tovrstnih predstav, predvsem zaradi zaprtja najbolj znanega izmed njih – P. T. Barnuma – pa smo v drugi polovici 19. stoletja spet priča naraščanju: »Človeški interes za pošasti ostaja večen.” (Frost v Durbach  2010). V Veliki Britaniji si je tako lahko vsak ogledal brezrokega moža, bradato ženo, velikana in palčka ter celo »čudesom«, kot je pol človek pol žival. Fascinacija nad takšnimi in drugačnimi anomalijami je nato nekako potihnila do druge svetovne vojne, po njej pa so tovrstne predstave postale prej redkost kot pravilo (Durbach 2010: 4-7).

Vendar to še ne pomeni konca »predstav spačkov”. Namesto prvotnih smo dobili nove, ki sicer niso »predstave spak« v prvotnem pomenu besede, vendar pa zaradi tega niso nič manj zanimivi (o čemer najbolj priča njihova gledanost). Govorim seveda o popularnih resničnostnih oddajah, ki se iz leta v leto »množijo« in dobivajo nove razsežnosti. Ljudi namreč nič ne pritegne bolj kot možnost vohunjenja za zvezdami ali pa katerimikoli drugimi »navadnimi smrtniki«, njihove reakcije na realne ali manj realne situacije in konfrontacije. Je neke vrste užitek, ki izhaja iz težav drugih. Zaradi resničnostne televizije ne potrebujemo več Seinfelda, da bi rekonstruiral človeško komedijo. Danes imamo možnost gledati resnične ljudi v resničnih situacijah. Katera napisana drama pa se lahko primerja z vznemirjenjem »zalezovanja« popolnega tujca? Kritiki so si enotni, da je resničnostna televizija sadistična, umazana, seksistična in neumna, ampak se ji kljub temu veliko število ljudi ne more upreti. Ravno tu se pojavlja vprašanje, zakaj (Walker 2008: 3-5).

Žanr resničnostnih oddaj torej privablja veliko število ljudi. Popularne oddaje, kot sta denimo ‘Ameriški idol’ ali ‘Big brother’, so v Angliji prinesle več kot 50 % tržnega deleža, kar pomeni, da več kot polovica občinstva spremlja te oddaje. Prav tako obstaja več kot sto televizijskih strani na internetu, ki sproti obveščajo oboževalce o vseh novostih, prav tako pa so tovrstne oddaje dostopne tudi po internetu.

Eden izmed razlogov tako velike popularnosti resničnostnega žanra je v tem, da privlači predvsem mladostnike. Različne oddaje, ki vključujejo iskanje talentov in iger (v smislu ‘Minuta do zmage’, ‘Moj dragi zmore’ …), so posebej popularni pri mladih od 18 do 29 let, ki gledajo te oddaje v večji meri kot karkoli drugega po televiziji. Zanimivo pa je dejstvo, da so ‘Big Brotherja’ gledali predvsem starejši in tisti z višjimi dohodki, fakultetno izobrazbo in dostopom do interneta. Vendar pa vseeno obstaja distinkcija med tem, kar se ljudem zdi sprejemljivo, in tistim, česar nikakor ne sprejemajo. Po protestih proti realistični verziji ‘Vaških milijonarjev’ je predstavnik CBS-a Leslie Moonves priznal, da tudi pri okusu občinstva obstajajo meje, čeprav jih je navadno težko preseči. Ljudje se ob takih trenutkih pogosto vprašajo, če so ljudje, ki nastopajo v teh oddajah, tipični predstavniki naše družbe in če so vrednote, ki se prikazujejo v tovrstnih oddajah, zares vrednote naše družbe (Hill 2005: 6).

Igre realistične televizije, kot so ‘Big Brother’, ‘Survivor’ idr., privabljajo največje število gledalcev, imajo največjo gledanost, največje nagrade, prav tako pa največje število prijavljenih sledilcev. Večja kot je nagrada, več »akcije« lahko pričakujemo v sami oddaji. Lahko smo prepričani, da nas čakajo naporne naloge, prepiri, veliko solza … Ravno tu se pokaže, kaj vse bi ljudje naredili za svojih pet minut slave.

Če se ustavimo za hip pri ‘Surviverju’ in primerjamo prve oddaje, kjer so bile naloge še dokaj preproste, smo lahko videli v novejših že skoraj vse, kar premore človeška domišljija: od plazenja po najbolj ostudnih luknjah, polnih pajkov in druge golazni, do hranjenja z živimi mravljami. Vendar pa bi ljudje tudi za manjše vsote naredili veliko več. Nagrada prvega ‘Big Brotherja’ je bila pičlih £7.000 (kar je nekaj manj kot 9.000 evrov), vendar prijav še vedno ni bilo malo, kar le dokazuje človeško pehanje za denarjem in željo po pojavljanju na televiziji. Toda večina ljudi še vedno le iz razdalje opazuje tovrstne oddaje in ljudi, ki se na njih pojavljajo.

Leta 2000 si je v Španiji finalno oddajo ‘Big Brotherja’ ogledalo več ljudi kot tekmo Lige prvakov med Realom iz Madrida in Bayernom iz Münchna, kar je prineslo televiziji več kot 70 % tržni delež. Ena izmed različic ‘Big Brotherja’ je bila tudi ‘Big Diet’ (Velika dieta), kjer so udeleženci tekmovali, kdo bo izgubil več teže, medtem ko so bili zaprti v gradu, redno telovadili in se skušali izogniti skušnjavi hladilnika. Čeprav je producent obljubil, da oddaja ne bo videti kot “šov spačkov”, kjer bodo klobase letele iz vsakega predala, je samo oddajo na koncu vseeno zasula ploha kritik iz vseh strani (Hill 2005: 30-33).

Vendar pa se resničnostnih oddaj ne udeležujejo samo »običajni ljudje«. V zadnjem času se pojavlja vse več oddaj s slavnimi, kot je na primer »I’m a celebrity… take me out of here« (Slaven sem…. spravite me stran). V omenjeni oddaji čaka slavne vrsta preprek, kot je recimo plazenje skozi ozke tunele, kjer gomazi podgan, da bi si priborili hrano za svojo skupino. Tovrstne oddaje dosegajo najvišjo gledanost ravno ob emocionalni stiski slavne osebe ali intimi s katero drugo znano osebnostjo. Spet se pojavi vprašanje moralnosti ljudi, ki to gledajo, ne le tistih, ki tekmujejo (Hill 2005: 36).

Se bodo sploh kdaj začrtale meje človeškega okusa? Se bo kdaj pojavila oddaja, ko bodo ljudje rekli, zdaj pa je dovolj? Naj omenim le še en primer ekstremno neprimerne zasnove oddaje. Britanska televizija je objavila oglas za novo resničnostno oddajo ‘Let’s Make a Baby’ (Naredimo otroka), v kateri so popolni tujci tekmovali, kdo bo prej spočel otroka. Prijavilo se je več kot 200 ljudi. Povedano jim je bilo, da bodo živeli v »hiši plodnosti« z drugo skupino popolnih tujcev in najmanj privlačen par bo vsak teden izglasovan za odhod iz hiše. Ko bosta ostala samo še dva para, bosta tekmovala eden proti drugemu, kateri bo otroka spočel prej. Malo po objavi oglasa za oddajo se je pojavilo na tisoče prošenj različnih televizij iz celega sveta za odkup pravic do oddaje. Šele na avdiciji so »producenti« razkrili šokantno novico, da je bila celotna ideja oddaje potegavščina (Walker 2008: 193).

In spet smo pri vprašanju morale in pri denarju. Zdi se mi skoraj neverjetno, da bi tolikšno število ljudi le za trenutek slave in nekaj denarja spočelo otroka pred kamerami s popolnim neznancem. Ali res ni nobenih norm več? Je ljudem res vseeno, kaj se dogaja z njimi in okoli njih? Vse za denar in slavo? Naj omenim še nekatere druge oddaje, kot so recimo Jerry Springer, Jersey Shore … Kaj je nauk takih in podobnih oddaj? Je torej to res še ena vrsta “predstav spačkov”, v katerih ljudje sicer niso drugačni na zunaj, se pa vsekakor zdijo emocionalno »poškodovani«? Veliko lažje bi bilo sprejeti dejstvo, da v tovrstnih oddajah (Jerry Springer, Ricky Lake …) nastopajo plačani igralci, ki vse to delajo le za denar, ne pa da so to ljudje, ki resnično razmišljajo na način, kot je tam prikazan in ki se jim zdijo spolni odnosi s taščo, očetom ali fantovim bratom popolnoma sprejemljivi.

Ljudje zagotovo to sprejemajo kot neke vrste nove, moderne »predstave čudakov«, hkrati pa se ne zavedajo, da so to navadni ljudje s čustvi, ne le figurice, ki se jih premika po odru in katerim lahko s tribune vzklikaš žaljivke. Tovrstne oddaje se vsekakor ne bi obdržale tako dolgo, če ljudje ne bi bili fascinirani z vedno bolj »ostudnimi« in težko predstavljivimi razmerji, na katere je večina ljudi, ki so gostje v teh oddajah, (kot je videti) tudi ponosnih. Tu se potem lahko vprašamo, kaj je v bistvu sploh huje: biti v oddaji kot gost, razkrivati svoje najtemnejše skrivnosti in želje ali konzumirati celotno dogajanje kot gledalec in ob tem uživati. “Šovi spačkov” današnjega časa so po mojem mnenju veliko bolj nemoralni, umazani in brez kakršnih koli človeških vrednot, kot so bili včasih.

 

Literatura:

 

  • Durbach, Nadja

 

2010 Spectacle of Deformity: Freak Show and Modern British Culture. Berkeley in Los Angeles: University of California Press.

 

  • Hill, Annette

 

2005 Reality TV: Audiences and Popular Factual Television. New York: Routledge.

 

  • Walker, Mike

 

2008 Get real! The Untold Story: Sexy, Scary, Scandalous World of Reality TV! Phoenix Books Inc.