Značke

,

Barbara Fijavž

photo25_1

Letos aprila sem na povabilo prijateljice za dober teden dni odpotovala na Portugalsko. Ko sva se sprehajali po Guimaraesu, sva po poti naleteli na avtomobil, ki je bil prekrit z ostanki jajc in luščinami. „Kaj se je pa tukaj zgodilo?“ vprašam. Prijateljica, ki je že skoraj leto dni živela na Portugalskem, odvrne: „Eh, samo praxe…“

Praxe se na posameznih univerzah razlikuje, vendar ima skupno rdečo nit. Študentje prvih letnikov si ob prihodu morajo poiskati „botra“ ali „botro“ med študenti višjih letnikov, ki so člani „družine“ praxe. Te spoznamo po tem, da nosijo tradicionalne portugalske univerzitetne uniforme, ki malenkost spominjajo na plašče, ki jih nosijo učenci Bradavičarke, slavne domišljijske šole za čarovnike in čarovnice. Dolgi črni plašč sega skoraj do tal, pod njimi pa imajo po navadi oblečene črne hlače in belo srajco, ki je zapeta do vratu. Na strani imajo našitke, ki sicer niso nujni ali strogo določeni. Modni dodatki, kot na primer bleščeč, izrazit nakit, niso dovoljeni. Stroga pravila pri oblačenju bi naj predstavljala enakost vseh študentov, zato izraz individualnosti ni dovoljen. Vseeno pa med študenti velja stroga hierarhija. Posameznik ima toliko pomembnejši položaj, koliko dlje je del praxe na univerzi.

photo13_2 Portugalske študentke universe v Guimeraesu, oblečene v svoje uniforme

Po tem, ko se študent prvega letnika odloči sodelovati, sledi celo leto iniciacijskih iger, ki se konča z „krstom“, pri katerem naj bi bila pogosto prisotna sangrija. Po opravljenem krstu dobi študent svojo uniformo in je član družine praxe svoje univerze. Naslednje leto novim prišlekom lahko postavlja naloge in postane „boter“. Tako se krog ponovi. Starejši člani praxe imajo pogoste sestanke, se med sabo družijo in se pogosto dojemajo kot člani enotne, velike družine. Ponekod imajo svoja „sodišča“, kjer odločajo o kaznovanju članov, ki prekršili pravila praxe, kot na primer za nošenje pravilnih uniform.

photo2_3

V ospredju so študentje prvih letnikov, zadaj njihovi botri

photo7_4Pred začetkom krsta

photo3_5Različne naloge, ki jih morajo opraviti študentje prvih letnikov


Nekateri starejši študentje sodelujejo tudi v tune. To je pevska in glasbena skupina študentov v tradicionalnih oblačilih univerze, ki igra na tradicionalne portugalske inštrumente, pojejo pa večinoma serenade. Vsaka univerza ima svojo skupino tune, na katero so zelo ponosni. Včasih priredijo tudi festival, na katerem sodelujejo vse skupine vseh univerz. Tune velikokrat nastopajo na ulicah večjih mest za turiste in včasih priredijo celo atrakcijo. Kot vse, kar je povezano s praxo, ima tudi tune svoja posebna, strogo določena pravila, ki se je morajo držati vse člani skupine.

photo23_13Nastopajoča skupina tune v Lizboni

Na spodnjih posnetkih sta dva nastopa dveh različnih skupin tune.

Po mnenju študentov, s katerimi sem govorila v času, ko sem bila na Portugalskem, obstajata dva glavna vidika praxe: integracija in poniževanje. V zameno za to, da je študent podvržen celemu letu preizkusov, ki jih določijo starejši študenti, mlajši študent pridobi veliko stikov, prijateljev in postane del skupine študentov, ki se ima za eno veliko družino in v kateri so prijateljske vezi zelo močne.

photo8_14Skozi praxe se razvijejo prijateljske vezi

photo21_15

Problem postane, ko starejši študentje prekoračijo meje in igre peljejo predaleč. Univerze sicer poskušajo držati nadzor nad izvajanjem praxe, vendar se velikokrat zgodi, da tega niso sposobne. Ravno lani so imeli primer, ko je nekaj fantov zaradi naloge, ki so jo morali opravljati na obali, odneslo na odprto morje in so utonili. Zato imajo vedno znova debate, ali se praxe splača ohraniti kot tradicionalen portugalski iniciacijski obred, ki svežim študentom prinese prijatelje in omogoča boljšo integracijo v novo okolje, ali ukiniti, ker starejši študentje pogosto gredo predaleč in se ne zmenijo za omejitve, ki jih postavi univerza.
Kratek izsek iz filma o praxah:

Primeri praxe:

Med drugimi sem govorila tudi s študentom, ki ima zelo zanimivo zgodbo, saj je obiskoval dve univerzi in ima dve popolnoma različni izkušnji – eno zelo pozitivno in eno izrazito negativno.

Ko je začel s študijem, je na prvi univerzi sodeloval v praxah, ker je resnično želel sodelovati, spoznati sošolce, pridobiti nove prijatelje in bolje spoznati novo okolje. Ni želel izstopati, saj se sodelovanje zavrne zelo malo študentov. Večino je strah pred osamljenostjo in nepriljubljenostjo. Zato raje potrpijo in sodelujejo, nasploh pa je sodelovanje novinca v praxah v portugalski družbi večinoma razumljeno kot nekaj popolnoma normalnega.

Po njegovih besedah igre in preizkušnje tukaj niso šle predaleč: „Najhuje, kar sem počel, je bilo naslednje: jedel sem cele stroke česna, valjal sem se po tleh, tisto leto sem naredil nešteto sklec, kar naprej sem bil pobarvan po celem telesu, kričali so name, vame metali vodne balone, jajca, moko in kis, dobil pa sem tudi zaušnico z ribo. Kljub ponižanju sem večino časa sodeloval z veseljem, saj sem spoznal veliko novih prijateljev in je bilo zabavno.“

Po dveh letih se je prepisal na drugo univerzo, kjer je znova bil novinec in študent prvega letnika. Svojo izkušnjo je opisal tako: „Dve leti kasneje sem bil manj navdušen in mlečen, vendar sem se vseeno odločil, da še enkrat sodelujem v praxah. Bilo je veliko manj zabavno in bolj v stilu gospodar in suženj. Študentje višjih letnikov so nam dali nalogo in potem kričali na nas, tudi če smo jih dobro opravili. Veliko so nas izkoriščali. Spomnim se, da se je kar nekajkrat zgodilo, da so sošolci zaradi njih jokali. Stalno so nam predavali o pripadnosti univerzitetni skupnosti in „družini“ ter o tem, da to delamo za skupnost in „družino“. Po par mesecih sem imel vsega dovolj in sem izstopil. Drugi sošolci pa so vsi vztrajali in mesec za mescem prenašali poniževanje, izkoriščanje in zlorabe. Vendar moram poudariti, da je ta izkušnja bolj izjema kot pravilo. Kolikor vem, je v večini primerov tako, kot je bilo na moji prvi univerzi, torej veliko bolj zabavno.“

Članek, ki povzema nedavne debate okrog praxe, najdemo na naslednji povezavi:
http://www.nytimes.com/2014/03/19/world/europe/student-deaths-spark-debate-over-hazing-at-portugals-universities.html?_r=0