Maja Strehar

Da bom v tem svojem kratkem prispevku predstavila to temo, sem se odločila popolnoma naključno, saj sem po pogovoru z znancem, ki dela v Sečoveljskih solinah, pričela razmišljati o težavah, ki zaradi birokratskih zadev morebiti ovirajo razvoj tega krajinskega parka. Piranske oziroma Sečoveljske soline[1] imajo dolgo in pestro zgodovino. Ker ni namen tega prispevka njeno opisovanje, navajam le znana dejstva o lastništvu samih solin in njihovem varovanju, predvsem v zadnjih nekaj desetletjih. Morda se na prvi pogled zdi, da v prispevku, sploh v prvem delu, le navajam suhoparna dejstva, a sem kljub temu prepričana, da je to tema, ki bi vseeno utegnila zanimati bralce Antroponovičk, poleg tega pa menim, da je prav, da na te težave opozarjamo.

Na začetku tako ne morem mimo navedbe datuma prve pisne omembe samih solin. To je leto 804: v tem času je bilo na tem območju več manjših solin v lasti samostanov (Piranske soline – zgodovina 2013). Vpliv Beneške republike je vplival tudi na razvoj Sečoveljskih solin, saj so z njimi imeli sklenjen dogovor o prodaji soli, po njihovi zasedbi leta 1283 pa so neposredno vplivali na količino pridobitve soli (Pahor in Poberaj 1963: 6).

Ko je leta 1797 Beneška republika propadla, so prešle istrske soline, s tem pa tudi Sečoveljske, pod avstrijsko upravo (Piranske soline – zgodovina 2013). Kljub temu, da so se izmenjevale uprave (beneška in avstrijska), pa so bili ves čas dejanski lastniki solin zasebniki: plemiške in bogatejše družine, cerkve in samostani. To lastništvo se je ohranilo vse do konca avstrijske dobe. Tako beneška kot avstrijska oblast sta v tistem času uvedli monopol nad soljo in sta odkupovali vse zaloge soli (Pahor in Poberaj 1963: 86 – 87).

Ko je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska monarhija, je Piranske soline prevzela Italija, ki jih je obdržala vse do konca druge svetovne vojne. Soline so se intenzivneje razvile po leti 1957, ko so med drugim preusmerili tudi tok reke Dragonje. Leta 1961 je novo podjetje Piranske soline iz Portoroža dobilo v trajno uporabo zemljišča in stavbe v družbeni lasti na območju Sečoveljskih solin in se leta 1967 združilo z Drogo Portorož.

Naslednji večji mejnik v upravi solin je bilo leta 1988, ko je bilo ustanovljano podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o. v lasti Droge Portorož. To podjetje se je leta 2000 prijavilo na razpis za upravljavca Krajinskega parka Sečoveljske soline in je tako postalo njegov skrbnik. Leta 2002 je postala lastnica podjetja SOLINE Pridelava soli d. o. o. družba Mobitel d. d. (Piranske soline – zgodovina 2013), tako da je sedaj, po združitvi z matičnim podjetjem, od leta 2013 lastnik solinarskega podjetja Telekom Slovenije d.d.. Podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o. je po koncesijski pogodbi, sklenjeni leta 2003 za dvajset let z Republiko Slovenijo, upravljavec 650 ha velikega državnega zavarovanega območja Krajinski park Sečoveljske soline, v katerem so vsa zemljišča in druge nepremičnine v državni lasti (Telekom Slovenije – soline 2012).

Zaščita Sečoveljskih solin pa ima precej krajšo zgodovino. Tako so leta 1990 z občinskim odlokom razglasili Krajinski park Sečoveljske in Strunjanske soline. Že dve leti kasneje je RS v aktu o notifikaciji nasledstva RS glede konvencij, ki jih je ratificirala bivša država, Sečoveljske soline vključila v seznam mokrišč mednarodnega pomena pod okriljem Ramsarske konvencije. Vlada RS je leta 2001 sprejela Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline z namenom, da zavaruje območje naravne vrednote in ohrani biotsko raznovrstnost tipičnega solinskega ekosistema. Sečoveljske soline so z vstopom Slovenije v EU izpolnile merila za razglasitev posebej varovanega območja NATURA 2000, zato je Vlada RS leta 2004 to območje uvrstila kot območje NATURA 2000 (Piranske soline – zgodovina 2013).

Kot vidimo, imajo Sečoveljske soline bogato in pestro zgodovino, v kateri so se pogosto  menjavali njihovi lastniki. Načeloma je vsakemu lastniku interes zaslužiti z nepremičnino, torej tudi s solinami, pri tem pa je hote ali nehote lahko zanemarjena zaščita dediščine. Menim, da slednje velja tudi za Sečoveljske soline. To utemeljujem s tem, da je kljub dokaj dobri deklarativni ureditvi zaščite kar nekaj problemov glede varstva kulturne dediščine, pri čemer je večji poudarek na zaščiti narave. Lowenthal tako piše, da našo dediščino pričnemo vrednotiti šele takrat, ko je ogrožena ali ko se zamenja lastništvo (1996: 24).

To v tem primeru v celoti drži, saj različne institucije v državi v zadnjem času precej pišejo o problemu Sečoveljskih solin, nenazadnje pa se je v zadnjem času menjalo kar nekaj lastnikov, napoveduje pa se že nova prodaja. Domneva se, da bo družbo Telekom d.d., če bo šla v prodajo v celoti, kupil tujec. Ta nikakor ne bo imel v prvem planu zaščite kulturne dediščine, zato bodo morale tako vladne kot nevladne organizacije še kako bdeti nad upravljanjem s solinami v smislu zaščite tako naravne kot tudi kulturne dediščine.

Ko sem začela brati oziroma raziskovati o tej temi, sem doumela, da je tema izjemno kompleksna in obširna. Seveda, sem tako zajela le delček, lahko pa sem ponudila nekaj iztočnic, o katerih bi bilo vredno premisliti.

 

Viri in literatura

Lowenthal, David

1996 Possessed by the Past: The Heritage Crusade and the Spoils of History. New York: Free Press.

 

Pahor, Miroslav in Tatjana Poberaj

1963 Stare piranske soline. Spomeniški vodniki. Zvezek 4. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Piranske soline

2013 ‘Piranske soline – zgodovina’. Spletni vir:

<http://www.soline.si/vsebine/solinarstvo/zgodovina>, 27. 8. 2014.

Telekom Slovenije

2012 ‘Telekom Slovenije – soline’. Spletni vir:

<http://porocilo.telekom.si/sl/report/skupaj-odgovorni/odgovornost-do-naravnega-okolja/okoljski-kazalniki-v-drugih-druzbah/soline>, 27. 8. 2014.

 

[1] Skozi prispevek uporabljam ime Sečoveljske ali Piranske soline. Piranske soline so obsegale soline Fazan v Luciji, manjše Strunjanske soline in največje Sečoveljske soline, na katere pa sem se sama osredotočila.

 

Za več informacij pa priporočam ogled spodnjih povezav:

Spletna stran podjetja Telekom:

http://www.telekom.si/zasebni-uporabniki

 

Spletna stran Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije:

http://www.zvkds.si/sl/zvkds/

 

Spletna stran občine Piran:

http://www.piran.si/index.php?page=static&item=6

 

Spletna stran pomorskega muzeja Piran:

http://www.pomorskimuzej.si/

 

Spletna stran Ministrstva za kulturo RS:

http://www.mk.gov.si/

 

Register nepremične kulturne dediščine:

http://giskd6s.situla.org/giskd/

 

Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). Ur.l. RS, št. 16/2008. Dostopno prek: http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r04/predpis_ZAKO4144.html (30.3.2014).

 

Načrt upravljanja Krajinskega parka Sečoveljske soline za obdobje 2011-2021. 2011. Dostopno prek: http://www.kpss.si/si/upravljanje/nacrt-upravljanja(30.3.2014)

 

Odlok o razglasitvi Muzeja solinarstva kot kulturni spomenik državnega pomena. (Uradni list RS, št. 29/01 in 16/08 – ZVKD-1). Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ODLO951 (23.4.2014).

 

Uredba o Krajinskem parku Sečoveljske soline (Uradni list RS, št. 29/01). Dostopno prek: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=URED1591 (23.4.2014).