Katja Smolar

»Mene politika ne zanima in se me tudi ne tiče,« je bil vse prepogost odgovor na vprašanje, ki sem ga po volitvah v Evropski parlament večkrat zastavila znancem, večinoma mladim posameznikom, študentom. Ne razumem in nikoli ne bom razumela, kako lahko kdorkoli, ki je dosegel polnoletnost in je na poti k odraslemu življenju, ne izkoristi svoje pravice (ki je hkrati tudi dolžnost) in lahko s svojim dejanjem pripomore k morebitnim spremembam v državi. Najhuje je, da veliko mladih v resnici meni, da jih politično stanje ne zadeva, da se ne dotika njihovih življenj. Resno? Pomislimo malo – vsi smo hodili v šole, veliko nas študira. Kdo odloča o subvencionirani prehrani, prevozih, bivanju, kdo nam daje (oz. ne daje, ker ni sredstev) štipendije? Kdo ima (lahko) vpliv na izboljšanje stanja zaposlovanja v Sloveniji, ki se nas bo (študentov) še prehitro dotaknilo?

Vsi izgovori so slabi, a ideja, da se nekoga »politika ne tiče«, je vsaj po mojem mnenju najslabša. Sama vidim v tem velik problem prihodnosti slovenskega volilnega telesa, saj smo trenutno v fazi, ko se volitev pretežno udeležuje le starejša populacija (ki ima na sončno nedeljo čas, da se sprehodi do volišča), ki jih (grdo rečeno) politična prihodnost še najmanj zadeva, del populacije srednjih let in le določeni mlajši posamezniki. Na tem mestu deloma izhajam tudi iz lastnih opažanj, saj sem bila del volilnega odbora na volitvah v Evropski parlament in sem imela zaradi zelo nizkega števila obiskovalcev precej časa opazovati dogajanje.

A če pustimo pasivnost in apatijo mladih ob strani, je bila na omenjenih volitvah zaskrbljujoča tudi ekstremno nizka volilna udeležba nasploh. Kot rečeno, od tistih nekaj odstotkov ljudi, ki so v dopoldanskem času prišli na volišče, so bili volivci pretežno starejši ljudje, ki so se »po maši« ustavili še na volišču. O izidu volitev ne bom izgubljala besed, saj ni prav nič presenetljiv oz. je sorazmeren s populacijo, ki se je udeležila volitev, a moram reči, da sem bila vseeno šokirana, ko smo preštevali glasove in razporejali glasovnice. Kako lahko dobi toliko glasov stranka, ki je že toliko let na politični sceni, ki je povezana s toliko umazanimi in vprašljivimi situacijami in na njenem čelu sedijo posamezniki, za katere je bilo dokazano, da so njihove besede in dejanja nemoralna, sumljiva in celo kazniva? »Ok«, sem si rekla, »tako pač je tu, na vasi«. A končni volilni izid se ni prav nič razlikoval od stanja »na vasi«.

Naj se dotaknem še ene problematike, ki jo vidim v povezavi z volitvami, še posebej s prihajajočimi. Brez pretiravanja lahko rečem, da mi je šlo na bruhanje, ko sem gledala posnetke odhoda prvaka ene od strank v zapor, ki so tako zelo jasno kazali na manipulacije ljudstva, ko so z različnimi simboli, besedami in dejanji merili na čustva ljudi. Ja, za izvirnost predvolilne kampanje si vsekakor zaslužijo vse čestitke, a zaskrbljujoče je, da množica še vedno nasede enim in istim predstavam enih in istih akterjev (ki so, kot rečeno, na vodilnih položajih brez dvoma že predolgo).

Nagovarjanje »v imenu boga«, koga naj se voli, je v Sloveniji postalo kar dejstvo oz. stalna praksa in tudi prihajajoče volitve niso nobena izjema, saj si je ravno prejšnji teden neki duhovnik privoščil neposredno nagovarjanje množice pri maši, koga naj volijo:

»Zlatomašni pridigar se je odločil, da bo ob tej priliki razodeto resnico prenesel tudi na politično področje. Svetoval nam je, naj volimo stranko, ki ima predsednika v zaporu, če nočemo biti v grehu.« (b. n. i. 2014)

Pustimo ob strani dejstvo, da lahko v konkretnem primeru vidimo poskus diskreditacije političnega tekmeca, žalostno je dejstvo, da imajo taki in podobni nagovori na veliko ljudi tudi v resnici vpliv, rezultat pa je viden v izidu volitev. Taki in drugačni nagovori v imenu boga so bili vseprisotni tudi v primeru Zakonodajnega referenduma o družinskem zakoniku leta 2012, s katerimi so izvrševali pritisk na čustva predvsem starejših, naj ne dopustijo, da »anomalija, kot je homoseksualnost«, dobi možnost naziva »družina«.

In, ne nazadnje, ne smemo pozabiti na vlogo, ki jo imajo množični mediji. Pravzaprav ravno mediji v predvolilnem času v največji meri oblikujejo javno mnenje z izpostavljanjem določenih dejstev in situacij ter z očitnim preferiranjem določenih strank (čisto mimogrede, nisem prepričana, ali sem v zadnjem času sploh videla kakšno konkretno objavo npr. o Piratski stranki Slovenije ali Združeni levici, medtem ko nas Cerar in podobni gledajo iz vsakega časopisa). Dejstvo je, da so množični mediji namenjeni sistemu posredovanja sporočil in simbolov najširšemu občinstvu, njihova funkcija pa je, da posameznikom vcepijo vrednote, prepričanja in načine vedenja, ki jih ti vključijo v institucionalne strukture širše družbe (Chomsky 1997: 71).

Kakorkoli že, v tem kratkem zapisu ne želim nikogar nagovarjati, koga naj voli in koga ne, želim le izpostaviti nekaj svojih mnenj in dilem, hkrati pa bralca pozvati, naj se v nedeljo, 13. 7. 2014, udeleži volitev in voli po svoji vesti. Kar nekaj dobrih alternativ je ponujenih, na nas je, da se zavzamemo in (dejansko) preberemo njihove volilne programe ter poskusimo prispevati k spremembam, ki so možne le s konkretno spremembo v slovenskem političnem vrhu.

Se vidimo na volitvah!

Viri in literatura:

b. n. i.

2014   ‘Pater med mašo: »Če ne boste volili SDS, boste grešili«.’ Spletni vir: http://www.delo.si/novice/volitve/pater-med-maso-ce-ne-boste-volili-sds-boste-gresili.html, pregledano 4. 7. 2014.

Chomsky, Noam

1997   Somrak demokracije. Ljubljana: Studia humanitatis.