Jurij Benko

PREDSTAVITEV ŠOLE

Leta 2012 sem se udeležil jesenskega programa IPC, ki je potekal od šestnajstega avgusta do devetnajstega decembra. IPC, ali Mednarodni ljudski kolidž, je izobraževalna ustanova z alternativnim ali neformalnim izobraževalnim programom, ki se nahaja v Helsingorju na Danskem.

IPC, ali Mednarodni ljudski kolidž, se nahaja v danskem mestu Helsingor severno od prestolnice Kopenhagen. Kolidž spada k posebni skupini izobraževalnih inštitucij, ki se imenujejo ljudske visoke šole. Po dansko se te izobraževalne inštitucije imenujejo folke højskole. Njihova zgodovina sega v prvo polovico 19. stoletja.Njihov idejni oče je bil luteranski župnik Nikolaj Frederik Severin Grundtvig (1783 – 1872) (1),  ki je bil tudi politik, pisatelj, pesnik, zgodovinar, učitelj in filozof. Bil je član danskega narodnega gibanja in je želel reformirati takratno dansko šolstvo. Želel je, da se izobrazba osredotoči na učenje praktičnih spretnosti, narodnega pesništva in zgodovine, ki bi spodbujalo pesništvo, občutek svobode in disciplinirano kreativnost. Zagovarjal je tudi, da morajo vsi ljudje imeti pravico do izobrazbe, ne glede na družbeni status ali premoženje. Zavzemal se je tudi za brezplačno šolstvo. Vrednote, ki jih je promoviral so: modrost, sočutje in enakost. Nasprotoval je testnim in izpitnim nalogam, prisili in strogemu strukturiranemu urniku, kar je po njegovem mnenju morilo dušo človeka in uničevalo njegovo kreativnost. Grudtvigu ni uspelo prepričati takratne zakonodajalce, da uvedejo njegove reforme, čeprav je imel precej podpore. Soproga takratnega danskega kralja Christiana VIII, Caroline Amalie, je bila ena od njegovih privrženk. Politični nemiri leta 1848 so zavrli njegove načrte, še posebej pa smrt kralja, ki je umrl istega leta. Grundtvigovi privrženci, kot je bil danski učitelj Christen Kold (1816 – 1870), so ustanavljali ljudske univerze po njegovem sistemu (2).

Mednarodni ljudski kolidž je bil ustanovljen po Prvi svetovni vojni, leta 1921. Njen ustanovitelj je bil Danec Peter Laurits Rudolph Manniche (1889 – 1981). S šolo je hotel promovirati strpnost in razumevanje med ljudmi po celem svetu, da bi preprečil ponovitev grozot, ki jih je svet videl med prvo svetovno vojno. To je želel doseči z upoštevanjem Grundtvigovih načel in vrednot (3). Šola je bila, in je še vedno, neprofitna privatna ustanova,  brez pristranskih političnih in verskih ideologij. Čeprav je šola privatna je vseeno subvencionirana s strani danske vlade na osnovi števila študentov in se ravna po zakonodaji Svobodnih šol Danske (4). Ustanovitelj Peter Manniche je postavil šest ključnih vrednot, ki se jih mora šola držati v svojem delovanju in poslanstvu. Te vrednote so: medsebojno spoštovanje in odprtost, enakost spolov, demokratični dialog, spoštovanje življenja, nenasilje, promoviranje skupnosti in družbene odgovornosti ter trajnostni življenjski stil (5).

Šola je tudi internat, saj jo obiskujejo ljudje iz celega sveta. Sobe so enoposteljne in dvoposteljne in se nahajajo ločene od učilnic. Sobe so razdeljene v enotah. V eni enoti so dve sobi, stranišče in kopalnica. Običajno je ena soba enoposteljna in druga dvoposteljna. Za čistočo posameznih sob in enot so odgovorni študenti, ki prebivajo v njih. Enote so del koridorjev ali hodnikov, ki so imenovano po celinah ali celinskih regijah. Vsak koridor je bil opremljen z kabinetom, ki je imel majhen vrelec za pripravo čaja in čistilne potrebščine.

Programi šole se izvajajo v spomladanskih in jesenskih terminih. Termina sta potem razdeljena na dva semestra. Študenti, ki želijo obiskovati to šolo, se lahko odločijo za cel termin ali pa za samo en semester. Spomladanski termin se začne sredi januarja in se konča sredi junija (traja štiriindvajset tednov).  Jesenski termin poteka od sredine avgusta do sredine decembra (traja osemnajst tednov). Na prelomih med semestri je enotedenski odmor, ki je namenjen poslovilni zabavi odhajajočim študentom in dobrodošlici novim.

 

NAČINI IZOBRAŽEVANJA

V strokovni literaturi obstajajo trije tipi izobraževanja, ki so tudi uradno prepoznani s strani OECD ali Organizacija evropskega sodelovanja in razvoja (Eaton 2010: 9). Ti so formalno, neformalno in priložnostno izobraževanje,  po angleško formal, non-formal in informal (Dib 1988: 300). Najbolj dodelan in definiran tip izobraževanja je formalni, ki je tudi najbolj organiziran in sistematiziran. Kontroliran je s strani države in ji je tudi podrejen. Zakonodajalci in izvajalci določajo kaj in kako lahko učitelji, vzgojitelji in profesorji, ki so vedno šolani na svojem področju, učijo svoje varovance, učence ali študente. Za formalni način izobraževanja je značilen strogo definiran urnik in standardizacija. Testi in izpiti so v večini držav enaki za vse učence in študente. So iste zahtevnosti in vsebujejo določeno in stalno količino vprašanj (Dib 1988: 300-1). Claudio Zaki Dib, profesor fizike na univerzi v Sao Pualu, Braziliji, je v svojem prispevku na Medameriški konferenci za fizikalno izobraževanje leta 1987 (Interamerican Conference on Physics Education) bil zelo kritičen do formalnega sistema izobraževanja. Meni, da je urnik preveč nefleksibilen in tog. Standardizirano testiranje še dodatno prispeva k nefleksibilnosti, ker določa samo en pristop k učenju in zavrača druge. Zaradi tega Dib poziva k nujnim reformam v šolstvu (Dib 1988: 301).

Prvi, ki je definiral neformalno in priložnostno izobraževanje je bil Phillip H. Coombs (1915 – 2006), in sicer v knjigi Attacking Rural Poverty: How Informal Education can Help (Napad na podeželsko revščino: Kako lahko priložnostna izobrazba pomaga), ki je izšla leta 1974  in jo je napisal skupaj s svojim sodelavcem Manzoorjem Ahmedom (Mok 2011: 11). Coombs je verjel, da je formalna izobrazba postala neuporabna zaradi zastarelosti in nefleksibilnosti in je zato v knjigi iskal druge alternativne načine izobraževanja. Neformalna izobrazba ne vsebuje toliko omejitev kot formalna izobrazba. Urniki niso tako rigidni in izpitov in testov skoraj ni. Prav tako ni nujno, da se pouk izvaja v učilnici ali predavalnici (6). K neformalni izobrazbi bi lahko spadalo tudi učenje na daljavo. Odprto učenje (ang. Open learning) ali odprta izobrazba (ang. Open education) tudi spada pod neformalno izobrazbo. Študenti in učenci uživajo veliko avtonomnosti, ker se lahko učijo in sami določajo dinamiko svojega izobraževanja (Dib 1988: 306).

Priložnostna izobrazba ali informal education po angleško, nudi še več svobode študentom. Ta tip izobrazbe večinoma tvori del formalne in neformalne izobrazbe. Pri tem izobraževanju tudi ni nujno, da so predavatelji trenirani in šolani pedagogi. Predavatelj je lahko vsak, ki se spozna na določeno temo. Pod priložnostno izobrazbo spadajo izleti v muzeje, parke, knjižnice, obiskovanje delavnic in šolanje doma (Ibid).

Dib in Coombs ter drugi reformatorji in raziskovalci sistemov izobraževanja in šolstva poudarjajo, da je treba dokončno definirati neformalno in priložnostno izobrazbo. To bi omogočilo učinkovito terensko aplikacijo in fokusiran razvoj teh dveh tipov izobraževanja (Dib 1988: 300). Zavedajo se, da se človek nikoli ne preneha učiti. Učimo se skozi vse življenje na različne načine in ob vsaki priložnosti (Eaton 2010: 8).

Izobraževalni program Mednarodnega ljudskega kolidža bi lahko opredelili kot kombinacijo neformalnega in priložnostnega izobraževanja, ki pa ima vseeno še kakšen element formalnega sistema izobraževanja. Program daje tudi velik poudarek na vzgojo in samo-disciplino. Kolidž je dostopen vsem, ki so starejši od sedemnajst let in pol. Pri vpisu ni pomembna predhodna izobrazba ali znanje. Znanje študentov se ne ocenjuje in ni testov in izpitov. Ocenjuje se le pri angleščini in danščini s testi. Ne izdaja se diplom, temveč potrdilo o  šolanju,  s seznamom predmetov, ki si jih je študent izbral. Študenti imajo precej svobode pri izbiri predmetov. Program je večplasten od uporabe sodobnih avdio-vizualnih tehnik, predavanj, do skupinskih razprav, nastopov, projektov in izletov. Dodana vrednost kolidža je v tem, da študenti z različnim predznanjem, iz različnih kultur in verovanj živijo skupaj in se učijo biti strpni, spoštljivi ter solidarni do drugih oziroma drugačnih.

 

POTEK TERMINA

Jesenski termin 2012, ki sem se ga udeležil, se je začel z uvodnim tednom, ki je potekal od četrtka šestnajstega avgusta do torka enaindvajsetega avgusta. Prvi semester je potekal do desetega oktobra. Drugi se je začel po kratkem premoru petnajstega oktobra in se je končal devetnajstega decembra. Med uvodnim tednom so nam predavatelji in uslužbenci opisali in nas seznanili s poslanstvom kolidža ter predstavili poslopja kolidža in okolico. Novi učenci smo si ogledali Helsingor in se seznanili z zgodovino mesta. Seveda smo imeli tudi možnost, da se spoznamo in se spoprijateljimo na zabavah, ki jih je organizirala šola, in tudi sami. Devetnajstega avgusta smo skupaj z nekaterimi učitelji odšli s trajektom na celodnevni izlet v Kullen, mestece, ki je poznano po največjem svetilniku na Švedskem. S tem izletom smo končali uvodni teden,  ki je bil namenjen medsebojnemu spoznavanju. Študenti IPC-ja so bili iz vseh celin. V času, ko sem bil tudi sam eden od njih, nas je bilo okoli devetdeset. Moji kolegi so bili iz Nemčije, Češke, Madžarske, Litve, Latvije, Velike Britanije, Nizozemske, Italije, Švice, Gane, Ugande, Mozambika, Kameruna, Zahodne Sahare, Tibeta, Japonske, Vietnama, Irana, Pakistana, Nepala, Avstralije, Mehike, Brazilije, ZDA in Danske.

Po končanem uvodnem delu so nam predavatelji predstavili vse predmete, ki jih kolidž nudi v svojem izobraževalnem procesu in študenti smo si morali izbrati vsaj dvainštirideset ur predavanj na teden. Predmeti so bili iz humanistične in družboslovke smeri. Nekateri predmeti so potekali skozi celoten termin, drugi pa samo v enem semestru bodisi v prvem ali drugem. Posamezno predavanje je trajalo eno uro in trideset minut. Večina predmetov smo imeli dvakrat tedensko. Dva predmeta sta bila »modula«, ki sta obsegala več ur in tudi njuna vsebina je bila obsežnejša in sicer štiri učne sklope na teden. Ta predmeta sta bila Globalni izzivi in Razvojni menedžment. Pri prvem smo se učili in razpravljali o vseh gospodarskih, družbenih in političnih problemih, ki pestijo narode sveta. Pri drugem pa smo se seznanili z delovanjem  dobrodelnih in nevladnih organizacij, kako pridobivajo in razporejajo sredstva, o stikih s posamezniki in drugimi organizacijami ter kako organizirajo in vodijo posamezne projekte. Jaz sem si vzel oba modula. Ostali predmeti, ki sem si jih izbral so bili naslednji:  Azijsko življenje in miselnost, Politična filozofija, Študij ZDA, Kulture Latinske Amerike, Študij Bližnjega Vzhoda, Medkulturne študije in Tekoče novice, s spremljavo in komentarji dnevnih pomembnih svetovnih dogodkov. Drugi predmeti so bili še: Umetnost in obrt, Jezik in družba, Učinkovito timsko delo, Fotografija, Študije okolja, Angleščina I in II ter Poslovna angleščina, Danščina I in II, Človekove pravice in aktivno globalno državljanstvo, Šport, Zborovsko petje, Spoznavanje Danske, Internetno branje in blogging, Sodobni mediji in novinarstvo, Domorodna ljudstva, Forumsko gledališče, Filmsko snemanje, Muziciranje, Izzivi pri timskem delu, Študij miru in konfliktov, Študij Bližnjega vzhoda, Afriški študij, Evropske kulture, Nordijske družbe, Svetovni film, Afriški bobni in ples, Snemanje dokumentarcev, Drama, Kulturni šok in Danska ter Ne-beli posamezniki v zgodovini. Po koncu prvega semestra smo imeli možnost ponovnega izbora predmetov.

Za vzdrževanje čistoče in reda so bile oblikovane kontaktne skupine, ki so štele od osem do devet oseb. Naša naloga je bila, da smo ob torkih in četrtkih pospravili skupne prostore. Skupine so se tudi dnevno izmenjavale pri pomivanju posode in pospravljanju jedilnice in kuhinje . Vsaka skupina je tudi dobila svojega vodjo, to je bil predavatelj,  ki je na nadziral in pomagal z nasveti.

Na začetku prvega semestra so nam predstavili možnosti za izlete, ki naj bi potekali med enajstim in petnajstim novembrom. Dali so štiri možnosti. Prva je bila izlet v London s temo človekovih pravic in ulične umetnosti. Tam bi obiskali organizaciji Amnesty International in Human Rights Watch in hodili po Londonu in ogledovali dele slavnih uličnih umetnikov. Tam bi obiskali organizaciji Amnesty International in Human Rights Watch in hodili po Londonu in ogledovali dele slavnih uličnih umetnikov. Druga možnost je bila potovanje v Berlin in Krakov na temo Druga svetovna vojna, z obiskom Auschwitza. Tretja možnost je bila kolesarjenje do  ekološke vasi Arrenakke, kjer bi se udeleženci ukvarjali z športnimi in drugimi aktivnostmi. Zadnja možnost je bila ostati na kolidžu in hoditi na enodnevne oglede danske arhitekture v Helsingorju in Kopenhagnu. Prijav za ogled Berlina in Krakowa ni bilo dovolj, da bi lahko ta izlet realizirali.

Med potekom termina so potekali posebni dnevi. Zelo pomembni in priljubljeni dnevi so bili kulturni večeri. Prvi je bil Japonski večer in sicer prvega septembra, nato pa so tedensko sledili drugi. Centralno in Vzhodno evropski večer petnajstega septembra, Azijski večer devetindvajsetega septembra, Afriški večer sedemindvajsetega oktobra, Ameriški in avstralski večer desetega novembra ter Severno in Zahodno evropski večer prvega decembra. Študenti, ki smo prihajali iz teh regij, smo na nam najboljši možen način poskušali predstaviti državo, iz katere smo prišli. Največkrat smo izbrali zanimivosti in zanimive kulturne in zgodovinske osebnosti, gledališke predstave in zanimive aktivnosti, ki se dogajajo  ali so se zgodile v naših državah. Japonski učenci so imeli večer zase, ker so bili največja skupina.

Drugi posebni dnevi so bili še Dnevi življenjskih zgodb, kjer smo se v okviru svoje kontaktne skupine sestali z vodjami in se govorili o sebi. Pri prvem dnevu, enajstega septembra, smo  govorili o svojih otroštvih, pri drugem, tridesetega oktobra, o svojih družinah in pri tretjem, šestega decembra, o svojih prihodnostih in željah. Dvanajstega septembra so nas obiskali tudi  slovenski dijaki in študenti, ki vsako leto v okviru Društva slovensko-danskega prijateljstva obiščejo Dansko in pripravijo večer s predstavitvijo slovenskih regij v besedilu in pesmi, po predstavi pa je sledila zabava z glasbo, plesom in slovensko hrano in pijačo. V septembru je bilo tudi tradicionalno srečanje bivših študentov, ki je potekalo med dvajsetim in dvaindvajsetim. Tretjega septembra je kolidž v počastitev Mednarodnega dneva demokracije organiziral Dan demokracije, kjer smo govorili o tem, kaj nam pomenita mir in demokracija. Študenti smo bili tudi razdeljeni po skupinah, ki so predstavljale regije, podobno kot pri kulturnih večerih in naredili plakate, ki so predstavljali dobre in slabe stvari v naših državah. Šestega oktobra in šestnajstega decembra so potekale predstavitvene noči, kjer so vsi študenti, ki so si izbrali vsaj enega od kreativnih predmetov, pokazali svoje izdelke, zapeli in/ali odigrali glasbene komade. Štiriindvajsetega oktobra je bil dan Organizacije združenih narodov, kjer so nekateri študenti opisovali svoje humanitarne projekte, ki so jih opravljali v preteklosti in razpravljali o učinkovitosti OZN-ja. Nekateri študenti so tudi formulirali humanitarni projekt, ki bi ga lahko izvajali v prihodnosti. Drugi pa smo raziskovali določene podatke po posameznih državah, ki so govorili o stopnji izobrazbe in zaposlenost in potem te informacije objavili na spletni strani in jih pokazali med predstavitvijo.

Ob koncu prvega tedna v novembru je kolidž gostil seminar o Južnoafriški republiki. Južna Afrika je pripadnica držav BRICS, to so tiste države, ki postajajo gospodarske velesile. Poleg Južne Afrike je še Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska. Seminar je obsegal gospodarske, družbene in kulturne probleme in kako jih vlada rešuje, saj se še vedno poznajo posledice apartheida, ki je bil ustanovljen leta 1948 in dokončno ukinjen leta 1994. Med enajstim in šestnajstim novembrom so potekali izleti, ki sem jih že omenil ob predstavitvi programa. Po vrnitvi smo vsi skupaj naredili predstavitve o naših dogodivščinah. Zadnji dan predavanj je bil dvanajstega decembra. Naslednji dan in do petnajstega decembra so bili kreativni dnevi, kjer so predavatelji vodili različne kreativne delavnice in priprave za predčasno praznovanje Božiča. V ponedeljek, sedemnajstega decembra, je še potekala poslovilna večerja, kjer smo si študenti izmenjali darila in dobili priznanja. Konec semestra je bil devetnajstega decembra.

Med enajstim in šestnajstim novembrom so se odvijali izleti. Jaz sem se udeležil izleta v London. Bilo nas je osemintrideset, z nami sta bila dva predavatelja, bivali pa smo v hostlu. Dvanajstega novembra smo obiskali Britanski Muzej. Isti dan smo si ogledali tudi glavno zgradbo BBC-ja. Drugi dan je sledil obisk galerije sodobne umetnosti Southbank Center, ki je gostila zbirke kitajskih umetnikov Chen Zhen, Yingmei Duan, Gu Dexin, Liang Shaoji in drugih. Glavna tema razstave je bila kritika vladnega nadzora, propagande in cenzure na Kitajskem. Po tem se je skupina odpravila na obisk k Amnesty International, kjer so nam predstavili trenutne projekte. Tretji dan je skupina obiskala sodobno galerijo Tate Modern. Četrti dan je vseboval sprehod po Londonu in ogled uličnih umetnostih. V programu je bil tudi obisk organizacijo Human Rights Watch, ki pa ni bil realiziran, ker smo bili prevelika skupina in organizacija ni bila pripravljena, da nas sprejme v tako velikem številu. Izlet je imel jasen namen in naša vodiča/predavatelja sta se ga držala. Cilj izleta je bil seznaniti nas s problemi, ki ogrožajo človekove pravice na individualni in skupinski ravni. Pri Amnesty International, po predstavitvi trenutnih projektov,  nam je bilo naročeno izdelati pismo oziroma voščilo ljudem, ki so v stiski in na katere je organizacija fokusirana. Razstava pri Southbank Center je brez premislekov ali zadržkov pokazala stanje današnje kitajske družbe. Del razstave je tudi vseboval ljudi oblečene v pižame, ki so hodili okoli in sledili obiskovalce. To je predstavljalo popolni kitajski nadzor nad ljudstvom in kako se ti počutijo. Ogled ulične umetnosti je pokazal mnogim, da so grafiti in risbe na zidovih tudi umetnost, saj umetniki poskrbijo, da jih več ljudi vidi. Njihove umetnine velikokrat vsebujejo kritike in so komentar družbe, politike in mednarodnih odnosov.

 

ZAKLJUČEK

Osebno menim, da so se predavatelji izjemno trudili, da bi zagotovili intenzivno življenje in kvalitetno učenje. Bili so strpni, spoštljivi in prijazni. Posebni dnevi so bili dober dodatek k učenju, izobraževanju in praksi. Osebno moram zelo pohvaliti kolidž za njegov prispevek k izboljševanju medčloveških odnosov po svetu in ozaveščanju ljudi glede pomembnih vrednot, ki jih širi. Odnos predavateljev do predmetov, gradiva in do študentov je bil odličen. Menim, da IPC nudi hvalevreden način izobraževanja, ki bi moral biti bolj prisoten oz. razširjen še v druge dele sveta in ne samo na Danskem. Zaradi vsega omenjenega ni čudno, da je IPC dobil naziv glasnik miru, ki mu ga je podelil OZN leta 1988 (7).

 

VIRI IN LITERATURA

Comitas, Lambros in Janet Dolgin

1978    ”On Anthropology and Education: Retrospect and Prospect”. Anthropology and Education Quarterly 9/3: 165 – 180.

Dib, Claudio Zaki

1988    ‘’Formal, Non-formal, and Informal Education: Concepts/Applicability’’. V: Cooperative Networks in Physics Education – Conference Proceedings 173. American                    Institute of Physics Education: 300 – 315.

Eaton, Sarah Elaine

2010    Formal, Non-formal, and Informal Learning: The Case of Literacy, Essential Skills and Languages Learning in Canada. Calgary: Eaton International Consultancy                   Inc.

Mok, On Nie Annie

2011    ‘’Non-Formal Learning: Clarification of the Concept and Its Application in Music Learning’’. Australian Journal of Music Education 1: 11 – 15.

Christen Mikkelsen Kold [online]. 7. avgust 2013 [Citirano 20.8.2013]: http://en.wikipedia.org/wiki/Kristen_Kold.

Core Values [online]. [Citirano 20.8.2013]: http://www.ipc.dk/about-ipc/core-values/.

History of IPC [online]. [Citirano 20.8.2013]: http://www.ipc.dk/about-ipc/ipc-story/.

N. F. S. Grundtvig [online]. 7. avgust 2013 [Citirano 20.8.2013]: http://en.wikipedia.org/wiki/Grundtvig.

Organizational Structure [online]. [Citirano 20.8.2013]: http://www.ipc.dk/about-ipc/ipc-idea-place-community/organizational/.

Philip H. Coombs [online]. 7. avgust 2013 [Citirano 20.8.2013]: http://en.wikipedia.org/wiki/Philip_H._Coombs.

UN Peace Messanger [online]. [Citirano 20.8.2013]: http://www.ipc.dk/about-ipc/un-peace-messenger/.