Zarautz je majhen baskovski »pueblo«, naselbina tik ob francosko-španski meji, ki mu je srfanje že dalo svoj značilen pečat. Srfanje v Zarautzu še ni toliko razvito, kot npr. v bližnjih francoskih mestih Hossegor, Biarritz in ostalih na francoski strani baskovskega kota, kjer celotno mesto res živi s srfersko kulturo, ki je izražena tako kot množična športna aktivnost v vodi, kot kraj, kjer se vsako leto odvijajo mnoga mednarodna tekmovanja. Med ulicami lahko vidimo številne surf trgovine, galerije, kjer je predstavljena deskarska kultura v slikah, grafikah in na fotografijah, najdemo pa tudi večje ali manjše ponudnike hitrejše prehrane, kjer je beseda surf sestaven del vsake ponudbe (surf burger, surf kebab itd.).
Poleti Zarautz zaživi skupaj s srferji, ki se preselijo iz različnih koncev sveta v iskanju poletne zaposlitve, dobrih valov, učenja prvih korakov na deski in vsem, kar je povezano s to aktivnostjo.
A kaj srfanje sploh je? Pogovori s srferji, ki sem jih lahko opravila v slovenskem surf kampu Ujusansa so mi odkrivali raznolike odgovore. Eni so mi predstavljali športni, moderno-tekmovalni pristop, drugi duhovni aspekt so-uživanja ujetega trenutka z energijo vesolja na zelo nestabilni površini, tretji užitke pri odkrivanju novih, še neznanih surf-krajev, v krajih zunaj meja zahodnega sveta Evrope in Amerike.
Kronološko gledano se je srfanje začelo v Polineziji. Najbolj se je razvilo na Havajih, kjer je srfanje predstavljalo aktivnost, kjer so se lahko srečevali različni družbeni položaji, enakopravno sta bila zastopana oba spola. Če pa se vprašamo, zakaj so Polinezijci sploh začeli s srfanjem, dobimo odgovor da je to ena redkih aktivnostim, ki v svojem bistvu ni bila mišljena kot vaja za lov, trening za boj in preživetje, ali tekmovalna disciplina, kjer bi se en od udeležencev izkazal za najboljšega med vsemi. Koncept srfanja je bilo obstajati v/na/pri oceanu, saj so Polinezijci črpali duhovno energijo »mana« iz oceana, zato je bila oceanska favna morskih živali (npr. morski pes kladivar), lahko uporabljena tudi kot manjše hišno ali klansko božanstvo, ki varuje posamezno skupnost.
Tudi »sodobni« srferji doživljajo srfanje in valovanja oceana kot duhovno izkušnjo. Energijo, ki se premika skozi morske širine in globine dojemajo različno, kot iskanje popolnega Zen trenutka, refleksijo lastnega jaza v srfanju oceana in valov. Veliko srferjev pa še vedno gleda na srfanje kot priložnost za tekmovanje, pa če gre samo za prednost pri valu ali uradna tekmovanja pri raznih mednarodnih surf zvezah ali agresivnejše izkazovanje svoje moči oz. superiornosti, če obiskujejo določen surf-kraj že dolgo časa ali je domačin. Življenje ob surf-krajih lahko lokalne, domače srfarje hitro zavede v željo po lastninjenju valov in oceana. Poletne množice surf-turistov lahko pripeljejo do konfliktnih situacij med srfanjem, ko domačini in turisti tekmujejo za čim več valov posameznega seanse.
Ocean predstavlja hkrati oviro in priložnost za razvoj še učečega se srferja. Ovira v smislu, da brez primernih pogojev v oceanu (obstoj valov) ne moremo srfati, hkrati pa, ko se dvigne težavnostni nivo v oceanu, ocean sam onemogoča začetnikom dostop do (naj)boljših valov, saj ga brez primernega poznavanja oceana in oceanskih pogojev sploh ne moremo srfati. Pri srfanju se kaže neenako razmerje moči med srferjem in oceanom, saj je ocean vedno močnejši. Pri učenju srfanja te vedno učijo, da ne smeš delati proti oceanu, ampak z njim (npr. ne moremo se upirati tokovom). S pridobljenimi izkušnjami počasi pridemo do znanja, kako izkoriščati naravno gibanje oceana, da se v njem realiziramo tudi srferji sami.
Zaradi tega mnogi srferji verjamejo, da lahko prenesejo izkušnje, pridobljene med srfanjem v oceanu tudi nazaj na kopno, kjer lahko izkoriščajo védenje o kontinuiranem gibanju za iskanje življenjskega ritma tudi na kopnem. Ko se človek enkrat spozna z oceanom, postane tudi sam del oceana, tako kot postane ocean del(ček) posameznika.

Blog je nastal na podlagi pogovorov s srferji v surf kampu v Zarautzu, ki ga organizira slovenski surf klub Ujusansa. Poslovenjene termine srfanje, srfer idr. sem si sposodila iz knjige Učenja oceana, ki jo je napisal slovenski srfer Jernej Rakušček. Za pomoč in informacije se še posebej zahvaljujem sogovorniku Marku Odiču.

Eva U.