Značke

,

Blog post izhaja na pobudo nedavnega predavanja Irene Ragazzini, angažirane raziskovalke in sodelavke iniciative Unitierre v Mehiki. Njeno predavanje ter okrogla miza sta potekali na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ter v socialnem centru Rog, zato naj bo sledeče besedilo namenjeno vsem tistim, ki se teh niso udeležili ali jih zanima tovrstna tematika.

https://i0.wp.com/enlivenedlearning.com/wp-content/uploads/2012/12/Unitierra-outdoor-sign.jpg

(Vir: Google)

Universidad de la Tierra ali Unitierra se nahaja v večetničnem mestu Oaxaca de Juarez, v južnem predelu Mehike. Deluje kot alternativna izobraževalna iniciativa za marginalizirane staroselske skupnosti (po nekaterih podatkih, naj bi jih tam živelo 20) ter vse ostale, ki imajo težave z vključevanjem v formalne izobraževalne institucije. Alternativna je na več načinov: študenti sodelujejo s profesorji in imajo nadzor nad svojim učenjem; to poteka skozi nenehno komunikacijo z ostalimi udeleženci (učenje/branje, delavnice) v krogu ter z gostujočimi predavanji po celem svetu (v Sloveniji je predavanja organiziral Mirovni inštitut); njihov primarni cilj je organiziranje medkulturnih izmenjav, neprestano življenjsko učenje ter uporaba znanja v grajenju zadružnih skupnosti (cooperative).

Grajenje zadružnih skupnosti je namenjeno marginaliziranim skupinam, kjer skupaj gradijo alternativne modele življenja, predvsem zaradi grozljive škode (post)kolonializma, kapitalizma in koruptivne mehiške vlade. Glavni cilji so: želja po samozadostnem ekonomskem upravljanju, zmanjševanje emigracij ter mladostniškega prestopništva in omogočanje mladim nadaljni študij. Marsikdo bi lahko takšen način delovanja označil kot “back to the roots”, saj zadruge skušajo biti tehnološko manj zahtevne ter “ohranjati” staroselsko znanje, vendar ne smemo izhajati iz etnocentričnih miselnih tokov ter pozabiti, da se vsaka sedanjost gradi na podlagi preteklih izkušenj ter na podlagi tega nastanejo nove oblike.

Irene nam je zaupala nekaj politično-ekonomskih modelov, ki delujejo v različnih zadrugah. Posamezne skupnosti ne delujejo skozi strankarski sistem, ampak skozi princip direktnega odločanja. Znotraj skupnosti so posamezne delovne skupine, npr. skupina za izobrazbo, vodne vire,.., ki transparentno (z dvigom roke) odločajo o nadaljnjih usodah skupnosti. Zemlja je skupna, privatne lastnine ni ter posameznik z večjo odgovornostjo v skupnosti pridobi še večjo odgovornost. O hierarhizaciji skupnosti sicer ni bilo besede, tako puščam odprto vprašanje nadaljnim raziskovalcem. Vsak posameznik v skupnosti lahko prispeva svoje trenutno znanje (npr. električar, računalničar,..).

Nasprotujejo prejemanju donacij ali predlaganim projektom od vlade (npr. gradnja kanalizacije), saj so vedno v ozadju politični cilji, ki služijo multinacionalnim korporacijam, ter nočejo biti odvisni od nje. Nekajkrat so sprejeli projekte, kateri so ponavadi ostali na stopnji obljube ali so si posamezni strankarji nabirali politične točke. Donacije, kljub temu, da pripomorejo ekonomskemu stanju skupnosti, po besedah Irene, lomijo solidarnost v njej.

Ideja Unitierre in zadružnih skupnosti v Oaxaci je, na kratko, vključevanje marginaliziranih skupin v slednje ter spodbujanje aktivnega sodelovanja v njej. Unitierra neprestano sodeluje v medkulturnih izmenjavah in pridobiva znanje, ki bi lahko pripomoglo k uspešnejšemu grajenju skupnosti. Proces je seveda počasen, saj jim primanjkuje specialistov na posameznih strokovnih področjih ter surovin, vendar skušajo biti čim bolj samozadostni in tehnološko manj zahtevni.

Viri:

– b.n.l. Natural Resource Management  <http://www.comminit.com/?q=natural-resource/node/279665&gt;

– b.n.l. The Maguire Fund Projects <http://www.integrities.org/universidad-de-la-tierra-en-oaxaca.html&gt;

– b.n.l. Universidad de la Tierra en Oaxaca <http://unitierra.blogspot.com/&gt; (uradna spletna stran oz. blog)

uniterra workshop(Vir: The Maguire Fund Projects 2013)

Žiga P.J.