Pred kakšnim mesecem ali dvema sem začela kot oboževalka kultne filmske sage Osmi potnik (Alien) spremljati potek premišljene medijske promocije – tedaj še prihajajočega filma – Prometej, ki je pred približno dvema tednoma (končno) pristal tudi v Sloveniji. Bolj kot to, kar naj bi film pravzaprav ponudil, me je navdušilo prebiranje (ali bolje rečeno prebijanje) skozi številne možne interpretacije oboževalcev, ki so poskušali glede na sproti objavljen promocijski material (napovedniki napovednikov, napovedniki, daljši napovedniki, še daljši napovedniki, promocijski posnetki, odlomki iz filma, intervjuji z igralci in režiserjem, fotografije itd.) konstruirati možen potek filma. Ves oboževalski balast, ki se je nakopičil okoli Prometeja, me je nazadnje napeljal na razmišljanje o znanstveno fantastičnem literarnem žanru in njegovi povezavi z antropologijo.

Leta 1968 je Yole Sills v Mednarodni enciklopediji družbenih ved (International encyclopedia of social sciences) vpeljala termin ‘družbena znanstvena-fantastika’ (social science-fiction) ter žanr opredelila kot pripovedi, ki črpajo iz obstoječih družboslovnih konceptov z namenom predvidevanja oziroma spekuliranja o prihodnjem razvoju družbe (Jakimovski in Jakimovski 2010: 56). Vede, iz katerih naj bi se tovrstna literatura napajala so bile po Sills antropologija (vključujoč arheologijo in lingvistiko), sociologija, psihologija, psihiatrija in politologija. Znanstveno fantastična literatura (Sci-fi), ki se je poprej napajala zgolj s klišejskimi idejami o neznanih geografskih svetovih, fantastičnimi kostumi in pripomočki ter napredno in drugačno tehnologijo, se je v 50-ih in 60-ih letih 20. stoletja preusmerila k družboslovnim in kulturološkim vprašanjem. Avtorji so v delih gradili tako imenovane ‘alternativne človeške družbe’ z lastno družbeno strukturo, sorodstvenimi sistemi, verovanji in rituali.

Z drugimi besedami, alieni so postali popolni primeri ‘Drugega’, in to v času ko je bila večina ‘Drugih’, nezahodnih in nebelih ljudstev že kolonizirana, raziskana ali preprosto uničena. (Jakimovski in Jakimovski 2010: 56)

V uvodu zbornika Aliens: The anthropology of Science fiction se urednika sprašujeta, ali obstaja kaj takšnega, kot je antropološki tujec (oziroma alien). Nato nadaljujeta:

Antropologija je znanost, veda o človeku. Preden je obstajal tujec, potrebe po takšni znanosti ni bilo. Šele drugi, kot nekaj izven človeka, omogoči možnost primerjave in pripravi človeka do tega, da sploh začne razmišljati o proučevanju samega sebe.         (E. Slusser in S. Rabkin 1987: viii)

Med najpomembnejšimi in izstopajočimi avtorji antropološke znanstvene fantastike se največkrat omenja Ursulo K. Le Guin in njeno kultno delo Leva roka teme (The left hand of darkness), ki je v originalu izšlo leta 1969 in bilo leta 2000 prevedeno tudi v Slovenščino. Antropološke tematike, s katerimi so njena dela tako ali drugače prepletena, pravzaprav niso presenetljivo dejstvo, saj je pisateljica izhajala iz družine antropologov. Tako njen oče Alfred Kroeber kot tudi mati Theodora Kroeber sta bila antropologa.
Leva roke teme pripoveduje zgodbo o Genly Aiu, zemeljskem odposlancu, ki prispe na planet Gethen z namenom, da bi njegove prebivalce prepričal v priključitev h Ekumenu oziroma Ligi svetov. Antropološke tematike iz katerih delo črpa, izhajajo predvsem iz problematike spola in spolnosti. Prebivalci Gethena so namreč večino časa tako rekoč brezspolni in tako tudi aseksualni. Bodisi ženski bodisi moški spol prevzamejo le enkrat mesečno in le tedaj so tudi voljni in sposobni spolnega občevanja. To seveda pomeni, da ne poznajo spolne identitete in spolnih vlog izhajajočih iz nje.

Omenila bi še kultno delo poljskega pisatelja znanstveno-fantastične literature Stanislawa Lema Solaris (1961). Tega kosa fikcije po vsej verjetnosti ne moremo uvrstiti neposredno med antropološko sci-fi literaturo, saj se prvenstveno ne ukvarja z družboslovnimi vprašanji, kljub temu pa odpira marsikatero tudi za antropologijo zanimivo vprašanje. Osebno se me je najbolj dotaknilo razmišljanje v sledečem odstavku:

Ne rabimo drugih svetov. Rabimo zrcala. Ne vemo, kaj naj z drugimi svetovi. Dovolj je en sam, pa nam že obleži v želodcu. Radi bi našli svojo lastno idealizirano sliko, to naj bi bili svetovi civilizacje, ki so popolnejši od naše, upamo, da bomo v drugih znova našli podobo naše primitivne preteklosti. (Lem 2010: 78-79)

Lem se v zgornjih povedih spretno dotika ne zgolj vprašanja antropocentrizma, marveč celo zemljocentrizma. Planet, na katerem živimo, nezavedno širimo na celotno vesolje ali karkoli naj bi pač tam nekje zunaj bilo (ali ne bilo).
Pripoved se začne s prihodom psihologa doktorja Krisa Kelvina na vesoljsko postajo planeta Solaris, ki kroži okoli dveh sonc, rdečega in modrega. Solaris je planet, ki se zdi obdan z enim samim ogromnim oceanom. Slednji je že vse od odkritja planeta predmet številnih poglobljenih raziskav, ki so se naposled spojile v novo znanstveno smer solaristiko. Kris začne s svojim bivanjem na postaji ter prebiranjem znanstvene literature poprejšnjih solarističnih raziskovalcev počasi spoznavati, da je ocean bržkone eno samo ogromno bitje. Prisiljen se je soočiti z dejstvom, da vsa poglobljena leta raziskovanj solaristike pravzaprav niso pripeljala nikamor. Podrobni opisi dogajanja v oceanu, njegove številke oblike in nenazadnje celo nepričakovani malodane srhljivi obiski gostov se vedno bolj zdijo vprašanja in vedno manj odgovori. In videti je, da niso le ljudje tisti, ki oceanasto tvorbo raziskujejo, marveč to na poseben nerazumljiv način počne tudi nenavadni organizem sam.
Lem v Solarisu tako odpira vprašanja o antropomorfizmu in omejitvah človekovega razumevanja drugega in drugačnega, ki jih razširja onkraj meja same Zemlje. Dotakne se problematike stika dveh povsem različnih bitij in nezmožnosti vzpostavitve komunikacije med njima. Kot ljudje bržkone povsem nezavedno antropocentrično in antropomorfno obravnavamo živali, tako se dotikamo tudi stika z morebitnimi izvenzemeljskimi svetovi.

Znanstveno-fantastična literatura je pravzaprav bolj kot karkoli drugega pripoved o tem, kar dejansko smo ali mislimo, da smo. Je pripoved o svetu, ki nas obdaja oziroma, ki ga – mogoče bolje rečeno – sami neprestano konstruiramo.
Ursula K Le Guin v uvodu romana Leva roka teme med drugim zapiše sledeče:

Celotno leposlovje je metafora. Znanstvena fantastika je metafora. Kar jo ločuje od starejših oblik leposlovja, je verjetno uporaba novih metafor, izvabljenih iz določenih dominant našega sodobnega življenja – znanost, vse znanosti in tehnologije skupaj z relativističnim in historičnim pogledom. Vesoljska potovanja so ena od metafor; prav tako alterantivna družba ali alternativna biologija: ravno tako prihodnost. Prihodnost v leposlovju je metafora.
Metafora za?
Če bi to lahko povedala ne-metaforično, potem ne bi zapisala vseh teh besed, tega romana; in Genly Ai se nikoli ne bi vsedel za mojo pisalno mizo ter porabil mojega črnila in traku v pisalnem stroju, da bi mi nekako svečano sporočil, in tudi vam, da je resnica stvar domišlije. (Le Guin 2000: 9)

Kot zanimivost dodajam še povezavo do bloga, kjer avtorica okvirno predstavi možnost poučevanja (in učenja :) ) antropologije skozi prebiranje znanstveno -fantastične literature:

Teaching anthropology through science-fiction and fantasy

 

Opomba: Po premisleku sem se odločila, da angleškega izraza alien, ki se pojavlja v tekstu, ne bom prevajala, saj v slovenkem jeziku nisem našla ustreznega pojma, ki bi večplasten pomen aliena zajel v celoti. Alien namreč označuje tuje, drugačno, neznano in nenazadnje tudi vesoljsko. V Sovarju slovenskega knjižmega jezika v povezavi z besedo alien tako lahko najdemo poslovenjen izraz alienacija (iz tega izhajajoči alienacijski, alieniranost in alienirati),  ki pomeni proces, v katerem človek izgublja svoje bistvo, odtujevanje (Vir: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=alien&hs=1). Alien se v slovenki jezik tako prevaja kot tuj, nezemeljski, tujec, eksotičen, nasproten, različen, nenavaden, vesoljec ipd.

 

Citirane reference

E. Slusser, George in Eric S. Rabkin
1987 Aliens: The anthropology of science-fiction. Southern Illinois University Press: Carbondale in Edwardsville.

Jakimovska, Ilina in Dragan Jakimovski
2010 ‘Text as laboratory: Science fiction literature as anthropological thought experiment.’ Antropologija 10(2): 53 – 63.

Lem, Stanisław
2010 Solaris. Kulturno-umetniško društvo Police Dubove: Vnanje Gorice.

K. Le Guin, Ursula
2000 Leva roka teme. Kiki Keram: Ljubljana.

Sara B.