Menim, da smo antropologi zapadli v relativistično zmoto, da moramo biti popolnoma objektivni ter ne smemo podajati sodb. Kajti naša obveza je, da z antropološkim vpogledom v človeško obnašanje prinesemo jasnost na katerokoli področje sporov. Pri tem pa je neprecenljivo dobro pisanje, ki vključi najširšo publiko.

Kaj moramo storiti, da to dosežemo?

Antropologi-pisatelji smo si delno sorodni s fikcijskimi pisatelji s tem, da se oboji strastno zavzemamo za svetove, ki jih naseljujejo drugi in ne le za svoje majhne svetove, vendar pa nas od njih ločuje, da naša domišljija služi realnim skupnostim, ki jih poznamo iz prve roke. Okoli tega, čemur smo bili priča, moramo le znati splesti zgodbo, ki ima zaplet, pripovedniško napetost, osebe in dialoge, pomembna pa je tudi konstrukcija scen.

Čemu se je potrebno odreči?

Pisanje brez zgodbe je dolgočasno. Med dolgočasno pa se uvršča tudi večina akademskih pisanj, saj uporablja preveč zlogov in premalo vsebine. Narediti moramo preskok od tega, da pišemo za profesorje, do tega, da pišemo za mater, očeta, sosede itd., šele potem lahko pišemo za svet. Pri tem je potrebno opustiti norme citiranja ter akademski visoki žargon, pomaga tudi, če se poslužujemo aktivizma.

Mnogi antropologi so prepričani, da je naša glavna naloga prav pisanje. Kaj potem menite o tem, da bi pri študiju antropologije obvezno poučevali tudi pisanje ter da bi morali profesorji študentom poleg ocene, podati tudi komentar njihovega pisanja? Sama menim, da nam sedaj to manjka.

Več v knjigi Anthropology off the shelf.

Še ena osebna izkušnja.

In če se morda sprašujete, kaj je sploh dobro antropološko pisanje.

Irina B.